Prosite v prostoru, polnem evropskih mladinskih delavcev, naj navedejo kakšno distopično zgodbo, in skoraj v trenutku boste slišali imena, kot so Orwell, Huxley, Atwood, Collins. Če jih prosite, naj navedejo kakšno, ki je bila napisana zunaj prevladujočega zahodnoevropskega in severnoameriškega kanona, pa odgovori običajno pridejo počasneje.

To ni pomanjkanje domišljije – gre zgolj za odraz tega, katere zgodbe so potovale najdlje in bile največkrat prevajane. Vendar pa se ob tem postavi zanimivo vprašanje: če teh pet ali šest primerov oblikuje večino naših intuitivnih predstav o tem, kaj distopija sploh je, katere druge oblike, s katerimi se še nismo toliko ukvarjali, bi žanr še lahko privzel?

Žanr, večji od svojih najbolj znanih avtorjev

Distopično pripovedovanje zgodb pogosto spremljamo skozi precej strnjeno rodovniško linijo: Zamjatinov Mi (1921), Huxleyjev Krasni novi svet (1932), Orwellov 1984 (1949) ter generacijo avtorjev, ki jim je sledila. Gre za resnično bogato tradicijo, ki so jo oblikovala zelo specifična zahodnoevropska občutja tesnobe – industrijska birokracija, totalitarni nadzor ter travma dveh svetovnih vojn (Claeys 2016).

Tom Moylan (2000) opisuje to tradicijo kot tisto, ki raziskuje družbe, v katerih so družbeni in politični sistemi odpovedali – hkrati pa ugotavlja, da gre le za eno izmed takšnih tradicij, ne pa edino.

Distopija kot način pripovedovanja zgodb ni v lasti nobene posamezne regije. Kjer koli so politični sistemi izverili ljudi in kjer koli je bila oblast zlorabljena, so si pisatelji predstavljali najslabšo možno različico tega. Bogate distopične tradicije obstajajo po vsej Aziji, Latinski Ameriki, Vzhodni Evropi in Afriki – vsaka oblikovana s svojo lastno politično zgodovino in strahovi (Baccolini in Moylan 2003).

Zanimivo je, da te tradicije ne ponavljajo zgolj iste zgodbe le z drugimi imeni, pogosto krožijo okoli bistveno drugačnega jedra strahu.

Različni sistemi, različne nočne more

Zahodna distopija se običajno vrti okoli enega osrednjega strahu: vsevidne in vsenadzorujoče države ter posameznika, ki se ji mora sam zoperstaviti. Gre za zelo specifičen zgodovinski strah, rojen iz totalitarizma, hladne vojne in množičnega nadzora.

Če stopimo ven iz te tradicije, nočna mora pogosto prevzame drugačno obliko:

• Kolonialna in postkolonialna distopija se pogosto ne osredotoča na nadzorno državo, temveč na izkoriščevalsko (ekstraktivno) državo – sistem, ki se preživlja s jemanjem: zemlje, dela, virov, prihodnosti. Zatiralec ni vedno brezobrazna stranka; lahko je struktura, podedovana od imperija, ki deluje po isti logiki še dolgo po formalni neodvisnosti.
• Latinskoameriška distopična fikcija, ki jo je močno zaznamovala izkušnja vojaških diktatur in izginotij, pogosto postavlja v ospredje kolektivno travmo in spomin. Vprašanje ni le »kako naj se uprem kot posameznik?«, temveč »kako naj skupnost nadaljuje življenje, ko je bila njena zgodovina nasilno izbrisana ali prepisana?«.
• Vzhodnoazijska distopična fikcija pogosto preizprašuje hipermodernost in tehnološko pospeševanje samo po sebi – ne tehnologije, ki jo vsiljuje en sam diktator, temveč celotno družbo, ki drvi proti svoji lastni preobrazbi (ali propadu) skozi potrošništvo, intenzivno delo ali prekomerno izkoriščanje okolja.
• Afriška spekulativna in distopična fikcija pogosto zavrača predpostavko, da najhujše šele prihaja – lahko gradi na neposredno doživetih zgodovinah kolonizacije, izkoriščanja in strukturnega nasilja, hkrati pa prav tako odločno vztraja pri domišljiji, uporu in prihodnostih, ki presegajo golo preživetje.

Nič od tega ne zmanjšuje moči ali vrednosti zahodnoevropske tradicije. Pomeni zgolj to, da gre za eno izmed več leč – in vsaka leča osvetli drugačno vrsto zatiralskega »sistema«, kar posledično igralcem odpira drugačne vrste etičnih dilem, s katerimi se lahko soočijo.

Še en zorni kot za načrtovanje scenarijev

Tukaj misel postane resnično praktična in ne le teoretična. Vsak scenarij za distopični larp je zgrajen okoli neke različice »sistema, ki je odpovedal« – in ta sistem oblikuje dileme, s katerimi se igralci dejansko soočajo med igro.

Scenarij, zgrajen na nadzoru in propagandi, naravno ustvarja dileme o zasebnosti, zvestobi in opoziciji. Scenarij, zgrajen na izkoriščevalskem sistemu – takšnem, kjer je osrednji mehaizem to, kaj se jemlje, in ne to, kdo je nadzorovan – naravno ustvarja drugačen nabor dilem: kdo sme obdržati to, kar proizvede, kdo odloča, kaj šteje za vir, in kaj se zgodi, ko se zemlja, delo ali zgodovina skupnosti obravnavajo kot nekaj, kar je treba izkoristiti, ne pa zaščititi. Scenarij, zgrajen okoli kolektivnega spomina po pretrgani preteklosti, pa odpira manj vprašanj o individualnem uporu in več o tem, kako skupnost znova izgradi zaupanje, resnico in skupno pripoved.

Nič od tega ni boljše ali bolj veljavno od orwellovskega scenarija nadzora – gre preprosto za dodatne leče, od katerih vsaka udeležencem odpira drugačen čustveni in etični teren. Vabilo k nadaljnjemu raziskovanju ali iztočišče za vse, ki jih zanima več, so lahko:

• fikcija in spekulativna dela, ki kot »sistem« in ne le kot ozadje postavijo kolonialno in postkolonialno izkoriščanje;
• latinskoameriška distopična in pričevanjska literatura, ki se ukvarja z diktaturo, izginotji in kolektivnim spominom;
• vzhodnoazijska spekulativna fikcija, ki raziskuje hiperkapitalizem, delo in okoljske spremembe;
• afriška spekulativna fikcija, ki obravnava upor in zamišljene prihodnosti kot osrednje, ne le obrobne teme.

Takšno raziskovanje se naravno povezuje tudi s tem, kar program Erasmus+ sam zahteva od projektov, ki jih financira. Vključenost in raznolikost sta opredeljeni kot eni izmed horizontalnih prioritet programa, z jasnim pričakovanjem, da projekti dosegajo in odražajo udeležence iz različnih kulturnih, družbenih in geografskih ozadij, vključno z mladimi iz migrantskih, manjšinskih ali kako drugače manj zastopanih skupnosti.

Črpanje iz širšega nabora distopičnih tradicij je en konkreten način uresničevanja te prioritete: pomeni, da imajo »državljanska, demokratična in okoljska vzgoja« skozi distopični larp več kot le ena vrata, skozi katera lahko vstopijo mladi – ne glede na to, skozi katero zgodovinsko ali kulturno lečo poteka njihova lastna družinska zgodovina.

Spremljajte našo spletno stran projekta in odkrijte prihajajoče scenarije ter vodnike!

Viri

• Baccolini, Raffaella, and Tom Moylan, eds. 2003. Dark Horizons: Science Fiction and the Dystopian Imagination. New York: Routledge. https://www.taylorfrancis.com/books/edit/10.4324/9781315810775/dark-horizons-tom-moylan-raffaella-baccolini
• Bellina, Ines. 2018. “4 Latin American Dictator Novels for These Dark Times.” Book Riot, February 8, 2017. https://bookriot.com/4-latin-american-dictator-novels-dark-times/. Accessed July 11, 2026.
• Claeys, Gregory. 2016. Dystopia: A Natural History. Oxford: Oxford University Press. https://academic.oup.com/book/6186
• Kinkley, Jeffrey C. 2014. Visions of Dystopia in China’s New Historical Novels. New York: Columbia University Press. https://www.cambridge.org/core/journals/china-quarterly/article/abs/visions-of-dystopia-in-chinas-new-historical-novels-jeffrey-c-kinkley-new-york-columbia-university-press-2014-xvi-285-pp-4500-3095-isbn-9780231167680/CBC686C10895F05963FD2BBF249DF1BE
• Moylan, Tom. 2000. Scraps of the Untainted Sky: Science Fiction, Utopia, Dystopia. New York: Routledge. https://doi.org/10.4324/9780429497407
• Wabuke, Hope. 2020. “Afrofuturism, Africanfuturism, and the Language of Black Speculative Literature.” Los Angeles Review of Books, August 27, 2020. https://lareviewofbooks.org/article/afrofuturism-africanfuturism-and-the-language-of-black-speculative-literature/. Accessed July 12, 2026.
• “The Rise of a Distinctly African Speculative Fiction.” 2024. New Lines Magazine, May 23, 2024. https://newlinesmag.com/review/the-rise-of-a-distinctly-african-speculative-fiction/. Accessed July 11, 2026.